Drugi o nas

Naslov zapisa Številke imajo izjemno politično moč
Vir Dnevnik
Predavatelj DI Petrič Gregor
Leto objave 2011
Datum objave 12.11.2011
Vsebina

Kolikšna je odgovornost novinarjev in medijev pri objavah rezultatov javnomnenjskih raziskav, da ne bi prišlo do zavajanja in manipuliranja z javnostjo, smo se pogovarjali z dr. Gregorjem Petričem s katedre za družboslovno informatiko na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. "Številke imajo v širši javnosti pridih objektivnosti, vendar pa se zelo redko zavedamo, da imajo izjemno politično moč in so zato lahko predmet manipulacije," med drugim opozarja dr. Petrič.

Podrobnosti

Kako razumete poplavo javnomnenjskih raziskav pred tokratnimi volitvami?

Za precejšnjo intenziteto opravljanja in objavljanja javnomnenjskih poizvedb obstaja več dejavnikov, ključni pa je nedvomno trenutni politični kontekst. Ta se nanaša na dejstvo, da se je v kratkem času pojavilo več političnih akterjev, ki nastopajo pod novimi strankarskimi okrilji. V interesu tako medijskih potrošnikov kot ostalih akterjev je redno spremljanje dinamike podpore tem akterjem, saj gre za precejšnje posege v medijsko krajino, česar v našem prostoru nismo vajeni. Še posebej pa se medijsko prodajajo špekulacije glede akterjev, ki bodo verjetno krojili usodo države in državljanov v naslednjih letih. V bistvu me glede na pomembnost teme preseneča, da ni celo bolj intenzivnega objavljanja javnomnenjskih poizvedb - če se pošalim, bi lahko na primer po dnevni vremenski napovedi sledila volilna špekulacija. Je pa to seveda povezano s stroški.

Ali številne ankete enega izvajalca v tako kratkem obdobju znižujejo kakovost njegovega dela in posledično pridobljenih podatkov?

Ne. Tisto, kar javnomnenjske agencije merijo, je nekaj izjemno fluidnega in dinamičnega, lahko bi rekli razpoloženjskega. Ker je precej novih akterjev oziroma ti vsaj nastopajo v novi vlogi, ima vsako njihovo medijsko pojavljanje lahko precejšen učinek na rezultate javnomnenjskih poizvedb. Če pride ista javnomnenjska agencija v enem tednu do treh različnih rezultatov glede podpore za neko stranko, je to predvsem znak negotovosti volilnega telesa, ne pa problematičnosti metodologije, ki jo agencija uporablja. Upoštevati je treba tudi, da se ljudje z nekaterimi strankami spoznavajo na novo - en dan jim morda ustreza del njihovega programa, naslednji dan pa jih lahko zmoti na primer nekdo z njihove kandidatne liste.

Kakšne so danes posebnosti telefonskega anketiranja, če vemo, da vse manj ljudi uporablja stacionarni telefon? Je prihodnost v spletnem anketiranju?

Problem je z nepokritostjo, kar je posledica tega, da nekateri ne uporabljajo več stacionarnega telefona in da vedno manj uporabnikov objavlja svoje številke v javnih imenikih. Rezultati javnomnenjskih poizvedb na telefonskih vzorcih kljub temu niso neveljavni, problem je predvsem z njihovo posplošljivostjo, čeprav je treba vedeti, da obstajajo metodološke korekcije za te manke. Vsekakor pa bo telefonsko anketiranje vedno bolj problematično in v tem kontekstu narašča pomen alternativnih načinov zbiranja podatkov, še posebej preko spleta, pri čemer gre za izjemno hiter in poceni način zbiranja podatkov. Po svoje je lahko spletno anketiranje celo bolj veljavno, saj posameznik sam izpolnjuje anketo, medtem ko gre pri telefonskem anketiranju za socialno interakcijo, pri kateri lahko pride do določenih odklonov - tak primer je tendenca po strinjanju s socialno zaželenimi odgovori. Pri spletnem anketiranju pa je problem populacijski okvir, saj ni nekega centralnega registra elektronskih naslovov, iz katerega bi lahko sestavljali naključne vzorce. Še več, ljudje imajo po več elektronskih naslovov, hkrati pa je odzivnost na vabila po elektronski pošti izjemno nizka.

Koliko ankete dejansko vplivajo na javno mnenje?

O tej temi obstaja v komunikološki znanosti precej teorij in na kupe raziskav, tako da na to vprašanje ni enostavnega odgovora. Zelo težko trdimo, da ni nikakršnega vpliva, težje vprašanje pa je, za kakšno vrsto vpliva gre. Nekatere teorije predlagajo, da se ljudje v zadnjem trenutku postavijo na zmagovalno stran, druge slonijo na predpostavki o črednem nagonu in sugerirajo, da posamezniki spremljajo tako imenovano "mnenjsko ozračje" in se ravnajo po tem, za kar menijo, da je večinsko mnenje. Spet tretje predlagajo, da je zmagovalna napoved za eno stran lahko narkotična disfunkcija v smislu, da se posameznikom niti ne zdi potrebno oddati svojega glasu. Objava javnomnenjske poizvedbe ima skratka kot medijsko sporočilo nedvomno neki učinek na prejemnika, družbeni kontekst in posameznikove lastnosti pa so tisto, kar vpliva na končni učinek. Razlage, ki sugerirajo, da lahko nekdo s prikrojevanjem rezultatov javnomnenjskih poizvedb vpliva na volilno podporo določeni opciji, so tako precej nesmiselne.

Kdaj postanejo podatki javnomnenjskih raziskav medij manipuliranja?

Morda je glavni problem že v rabi pojma "javnomnenjska raziskava". Ne gre za raziskave, ki bi sledile strogim metodološkim pravilom konceptualizacije in operacionalizacije, ampak gre za poizvedbo. Z vidika komunikološke teorije je tudi izjemno problematično mnenje nekega agregata ljudi o neki temi enačiti z javnim mnenjem. Nenazadnje se ljudi pogosto sprašuje po mnenju o stvareh, o katerih ne vedo nič, a namesto da bi rekli "ne vem", izstrelijo neki razpoloženjski odgovor, ki je potem sestavni del nečesa, kar se promovira kot javno mnenje. Za podoben problem gre pri referendumskih odločitvah, ko se ljudje odločajo o stvareh, o katerih ne vedo nič ali pa samo toliko, da pazijo, da so na pravi strani politične opcije. Ko pa govorimo o manipulaciji, se mi zdi problematična predvsem medijska reprezentacija neke javnomnenjske poizvedbe. Če se ta promovira kot volilna napoved, je to zavajajoče. Odgovornost medija je predvsem v tem, da predstavi rezultate na način, ki onemogoča manipulacijo in zelo široko interpretacijo rezultatov. Številke imajo v širši javnosti pridih objektivnosti, vendar pa se zelo redko zavedamo, da imajo izjemno politično moč in so zato lahko predmet manipulacije.

Kolikšna je potem odgovornost medijev za navidezno zmedo pri objavah anket?

Izjemna. Mediji so tisti, ki morajo v prvi vrsti poskrbeti za metodološko korektno predstavitev rezultatov, hkrati pa morajo biti usposobljeni za kritično presojanje kvalitete opravljenih anket. Tu pa se pojavi težava, saj imajo novinarji žal šibko metodološko znanje. Pojavljajo se na primer naivna poenostavljanja, da bodo rezultati boljši, če imamo večji vzorec. Ob neupoštevanju številnih drugih metodoloških kriterijev je to neumnost. Predstavljajo se na primer tudi grafi z odstotki podpore strankam, vendar seštevek ne znese sto odstotkov, kar sem opazil ravno pred dnevi na nacionalni televiziji. Novinarji, ki poročajo o rezultatih statističnih analiz, bi vsekakor morali iti skozi neki osnovni tečaj metodologije in statistike. Način vzorčenja, način izbora osebe v gospodinjstvu, ubesedenje vprašanja, eksplicitna ali implicitna možnost odgovora "ne vem", numerus, uteževanje - to je le nekaj parametrov, ki jih je treba upoštevati, da znamo objektivno interpretirati rezultate ankete.

Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da postanejo anketni rezultati medsebojno primerljivi?

Glede na to, da se agencije precej razlikujejo v zgornjih parametrih, je kakršnakoli primerjava mešanje hrušk in jabolk. Ne moremo govoriti, katera agencija je bolj točna glede trenutnega mnenjskega razpoloženja o strankah, ker ne vemo, kaj je resnično stanje, in ker se resnično stanje spreminja iz ure v uro. Lahko bi naredili zgolj primerjavo, katera agencija je bolj metodološko korektna in natančna pri opravljanju svojih poizvedb.

Kaj javnomnenjske raziskave pomenijo političnim strankam?

Naši politiki imajo izjemne težave pri dojemanju realnosti, še posebej takrat, ko ta ni v skladu z njihovimi pričakovanji. Tako lahko pogosto opazimo, da namesto da bi se zazrli vase in razmišljali o vzrokih za nizko javno podporo ter odpravi teh vzrokov, raje diskreditirajo agencije, ki svoje delo večinoma opravljajo profesionalno. Javnomnenjske poizvedbe so lahko za politične stranke poceni in učinkovit način, da izvejo ljudsko razpoloženje ter ustrezno in še pravočasno odreagirajo, a zdi se, da raje tiščijo glavo v pesek.

Vir: Dnevnik.si >>

Foto: Jaka Adamič

Medij Dnevnik
Print