Divergentno okolje sfere RiR

Če pa želimo dobiti odgovore na zgoraj postavljeni vprašanji, se moramo najprej izogniti nekaterim pastem, ki jih ponuja divergentno okolje RiR-sfere. Vsekakor je zelo pomembna primerljivost celotnega raziskovalnega prostora Slovenske vojske na eni strani s celotnim raziskovalnim prostorom v Sloveniji, v Natu in tudi v Evropski uniji (EU). Pri tem trčimo na problem, ki je značilen pri takšnih kompleksnih študijah: primerljivost vsebin in dobljenih rezultatov. Temu se posredno lahko izognemo z združevanjem projektov glede na »podobno« vsebino z razumevanjem področij. Predvsem pa je treba pripraviti več analitskih metod in izdelati konkretna analitska orodja, ki podpirajo tako kompleksno zastavljeno nalogo. Slovenska vojska namreč z razpisi ministrstva za obrambo (MO) pokriva zelo različna raziskovalna področja: od nacionalne varnosti (z vidika tveganja konfliktov), civilne zaščite, pa seveda orodja, storitve in opremo informacijsko-telekomunikacijske tehnologije (IKT), novih materialov RiR (nano- in biotehnologija itd.) ter ne nazadnje tudi novih energijskih virov ter projektov s področja varovanja okolja. Na koncu je treba poudariti, da je bila pri analizi podatkov uspešnih ter tudi neuspešnih prijav na javne razpise in seveda tudi izvajanja RiR-projektov na MO neposredna primerljivost velikokrat otežena prav zaradi manj jasnega razvrščanja v vsebinske skupine RiR.

Pri analizi raziskovalnih področij kljub želji po združevanju »podobnih« RiR-projektov pridemo do neprekrivanja. Ta področja so seveda izredno zanimiva predvsem v smislu, ali jih Slovenska vojska ne financira ali pa jih slovenska RiR-skupnost ne ponuja. Tako lahko ugotovimo, da so nekatera področja (na primer upravljanje človeških virov in organizacija obrambnega sistema, IKT, razvoj pametne vojaške opreme in oborožitvenih sistemov itd.), ki jih financira MO skupna tudi z Natom, ter spet druga, ki jih v Natu ne pokrivajo (na primer nacionalna varnost – z vidika tveganja konfliktov – mednarodna vojaška varnost, civilna zaščita, varovanje okolja itd.).

Hitro lahko ugotovimo, da skupna področja predstavljajo podvajanje RiR-dejavnosti in s tem financiranja. Če pa se ne prekrivajo, še ne pomeni, da smo v Slovenji tako inventivni, ampak so pogosto ta področja v Natu že bila raziskana. Seveda je podobno tudi na področju financiranja projektov EU iz tako imenovanih okvirnih programov (OP5, OP6 ter OP7) in njihove primerljivosti. Tudi pri tem so nekateri projekti skupni obema RiR-sferama (na primer IKT, materiali, novi viri energije itd.). Obstajajo pa tudi taki, ki jih ne zaznamo v slovenskem raziskovalnem prostoru (na primer varen cestni prevoz, novi proizvodi, optika, morski ekosistemi itd.), a jih financira MO. Vse te primerjave nam zbistrijo sliko stanja na področjih RiR-dejavnosti v Sloveniji, ki jih financira in spodbuja država.

Ponekod smo zraven, ponekod zaostajamo

Raznovrstnost pri analizi RiR-projektov sicer nekako otežuje primerljivost, po drugi strani pa kaže, kako izredno zahtevno in dinamično ter razvejano je področje RiR. Tako lahko ugotovimo, da je v nekaterih primerih slovenski RiR-prostor v svetovnem vrhu (na primer nano-, biotehnologija), v drugih primerih zaostaja (na primer področje e-zdravstva) za primerljivimi RiR-področji tako za Nato kakor tudi za EU. Zanimivo je, da obstajajo tudi RiR-področja, v katera je Slovenska vojska že začela vlagati in jih s tem ustrezno pomagala razviti tudi v Sloveniji. To so predvsem področja, na katerih očitno obstaja dovolj znanja ter interesa tako na strani Slovenske vojske kot tudi raziskovalne sfere in predvsem industrije (na primer e-izobraževanje, mobilni robotski sistem za izvidniške, raziskovalne in reševalne namene, oprema za letala in vozila itd.). Po drugi strani pa obstajajo tako imenovane temne lise v RiR-prostoru, v katere Slovenska vojska ne investira, a bi jih lahko s svojim financiranjem tudi še dodatno spodbudila. To so tista področja, ki predstavljajo velik potencial že zaradi izkazanih znanj v Sloveniji (na primer krizna žarišča, klimatski modeli, raziskave celice in genomika itd.).

Če se zdaj osredotočimo še malo konkretneje na celotno analizo raziskovalnih projektov MO in jih primerjamo s projekti Nata, ugotovimo, da so si ti kljub vsemu vsebinsko bolj podobni kot raziskovalni projekti MO in EU. Podobno velja tudi za primere vsebinsko podobnih RiR-projektov med Natom in EU; namreč raziskovalni projekti EU pokrivajo precej širše raziskovalno področje. Treba se je namreč zavedati, da so v primerjavi s projekti MO in Nata RiR-projekti EU namenjeni predvsem civilni, in ne obema sferama. Zanimivo pa je, da se izkušnje – razen verjetno, če ne sodelujejo iste raziskovalne skupine –, med temi RiR-prostori nemalokrat sploh ne izmenjujejo.

Vse do zdaj povedano nas navaja na misel, da torej obstaja velika raznovrstnost RiR-dejavnosti tako v EU in Natu kakor tudi v Sloveniji, ki pa se nekako ne prekriva dovolj. Predvsem pa se pokaže že znano dejstvo, da se v določenih segmentih slovenska RiR-dejavnost zna in zmore »tržiti«, so pa tudi takšni, kjer tega ni sposobna. Predvsem ti zadnji so največkrat najglasnejši. A razvoj, ki mu ne sledijo tržni ciklusi, vsekakor preveč zajeda v substanco raziskovanega financiranja, zato bi morala država vanj vlagati veliko bolj previdno.

Posameznik danes ne more ustvariti novega znanja

Pomembno dejstvo izhaja tudi iz ugotovitve, da so v preteklih obdobjih, na primer za časa Grahama Bella, Alberta Einsteina ali Henryja Forda, v RiR-dejavnosti odločilno vlogo imeli izredno strokovno usposobljeni in izurjen posamezniki. Le-ti so bili nosilci celotnega razvoja. Dandanes to še zdaleč ni več mogoče. Razvojne skupine, laboratoriji in celo inštitucije (na primer združitev Forschungszentrum Karlsruhe in Universität Karlsruhe v Karlsruhe of Technology – KIT) se povezujejo, da lahko ustvarijo novo znanje oziroma odkritje.

Pri analizi mreženja pa se je pokazala zelo močna komponenta slovenskega projektnega individualizma RiR, ki v dobi povezovanja in ustvarjanja znanj z različnimi povezavami, ne more roditi potrebne odličnosti RiR. Tako je v Sloveniji nastalo (le) 35 organizacij, ki sicer delujejo na dokaj širokem spektru RiR-aktivnosti in so povezane s Slovensko vojsko. Pri nadaljnjem pregledu mreženja teh organizacij pa zbode v oči, da je največja »zvezda« (to je organizacija, ki ima največ neposrednih močnih povezav z drugimi organizacijami) Institut Jožef Stefan. Zadnji je neposredno povezan s 34 organizacijami. Sedem raziskovalnih organizacij (Univerza v Ljubljani: Fakulteta za strojništvo, Fakulteta za elektrotehniko, Naravoslovna-tehnična fakulteta, Biotehniška fakulteta; Univerza v Novi Gorici; Kemijski inštitut in Nacionalni inštitut za biologijo) ima od šest do devet povezav pri prijavah in izvedbah skupnih projektov. Po drugi strani pa tudi ne preseneča dejstvo, da obstaja petnajst organizacij, ki imajo samo eno povezavo in celo dve organizaciji, ki samostojno, brez sodelovanja z drugimi, delujeta na RiR-področju.

Znanje ni strošek

S pomočjo navedenega projekta, ki je vseboval poleg analize obstoječih projektnih dokumentacijskih virov RiR, internetnih in drugih podatkov o RiR-dejavnosti v Sloveniji, Natu in EU tudi še neodvisne intervjuje s ključnimi osebami na področju slovenske RiR-dejavnosti, smo prišli do zelo zanimivih ugotovitev. Te kažejo, da je ključno problemsko področje upravljanje znanj (UZ). Predvsem pa ga je treba sistematizirati na vseh ravneh. Tako na primer Slovenska vojska razpolaga z bogato zakladnico implicitnih in eksplicitnih znanj na ravni posameznikov, odstopanja pri optimizaciji uresničevanja modela UZ, nadaljnjem prenosu in integraciji teh znanj na ravni timov ter na višjih hierarhičnih ravneh kakor tudi na ravni vse Slovenske vojske. Problem znanj in UZ je pri sedanjem propadanju našega gospodarstva še toliko bolj pereč. A rešitev ni na dlani. Znanja se ne da ustvariti čez noč. Predvsem pa ga je treba pravilno ekonomsko obravnavati. Vendar ne tako, kot je zdaj: znanje = strošek, ampak s premikom (tudi v računovodskih standardih) v znanje = investicija!

Prednosti Slovenske vojske na področju RiR pa lahko povzamemo z dvema pomembnima ugotovitvama: (1) Strateške smernice CRP-MIR so usklajene z raziskovalnimi težišči Nato, kar pomeni veliko mednarodno primerljivost in aktualnost raziskav ter možnosti izmenjave znanj in vključevanje v RiR aktivnosti Nata. (2) Ministrstvo za obrambo sredstev za raziskave ne namenja le strogo za obrambne namene, ampak omogoča tudi povezovanje partnerjev za tehnološki preboj inovacij na trg. Vse to pa je tisti potencial, ki lahko tako RiR-organizacijam, in seveda podjetjem, ki sodelujejo, omogoča trženje teh RiR-izdelkov ne le v EU, ampak mnogo širše. V tem smislu je torej treba razumeti proračun za CRP in predvsem ministrstva za obrambo, ki so ju lani zelo oklestili.

Analiza je tudi pokazala, da obstajajo slabosti, ki jih je treba odpraviti. Kot tri ključne bi lahko poudarili: (1) Nimamo tradicije sodelovanja med Slovensko vojsko, gospodarstvom in znanostjo, a o tem »čivkajo že vrabci na strehi«. (2) Poslovni model raziskovalnih agencij za razvijanje znanstvenega in tehnološkega razvoja v Sloveniji je neustrezen, saj so le v vlogi administrativnega aparata; se pravi, da gre pri njihovem poslovnem modelu za »papirnato upravljanje«, kar vsekakor ne pripomore k viziji slovenskega RiR-prostora in zato njeni odličnosti. (3) Ni ustrezne strateško-vizionarske povezave med raziskovalnimi inštituti, gospodarstvom, Slovensko vojsko in vlado, zaradi česar je financiranje RiR zamegljeno, znanja so nepovezana, manjka skupnega jezika oziroma terminologije in se onemogoča popoln razvoj raziskovalnih zmogljivosti v duhu mednarodne odličnosti in primerljivosti. Posledično se vse RiR-aktivnosti, ki jih financira ministrstvo za obrambo, po koncu raziskovalnih projektov, končajo brez prenosa rezultatov v prakso, saj za to ni ustreznega interesa. In žal se ta praksa izvaja tudi še kje drugje. To pa vse skupaj vpliva na konkurenčnost in dodano vrednost izdelkov in storitev našega tehnološko in drugače »zastarelega« zasebnega sektorja. A to je že druga tema.

Dr. Jaro Berce Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani