Blato na čevljih

Sedanji poslovni modeli so tako drugačni od preteklih, da so besede profesorja Ikudžira Nonake z univerze Hitocubaši, »slediti zdravemu razumu postaja nezdravo (Practicing common sense becomes uncommon)«, še kako resnične! Hiter in za mnoge presenetljiv vzpon Kitajske to le dokazuje. V zadnjih štiridesetih letih je iz zaostale države postala ekonomska velesila, ki bo prihodnje leto prehitela Nemčijo in Japonsko, s katerima si zdaj deli mesto, in prišla sama tik za ZDA. A uspeh ne pride sam. Predsednik Deng Xiaoping, ki jo je vodil od leta 1978 do začetkov devetdesetih let, se je že na začetku mandata odpravil na Japonsko – k svojim sovražnikom, da bi se naučil, kako se pobrati iz destrukcije druge svetovne vojne. Temu pristopu pravijo Kitajci: samo če stopiš iz hiše, lahko vidiš blato na čevljih. In tako je sedaj njihov osnovni cilj premik paradigme iz kopiranja in produkcije v inovacijo.

Profesor John Kao z Massachusetts Institute of Technology (MIT) je opredelil sedanjo krizo kot reset (na novo začeti) politike, poslovnih modelov, vrednot (potrošnja – okolje) in pomembnosti tehnologij. Ameriški predsednik Barack Obama je to očitno dobro doumel, saj je poleg finančnih injekcij, ki so pritekle v finančne institucije, veliko denarja namenil tudi za nove tehnologije in raziskave. Ta reset je sicer za mnoge težko razumljiv, pa vendar je potreben. Potreben zato, da nas strezni in da začnemo razmišljati drugače.

V Sloveniji se zdi, da to za zdaj še ne gre. »Počepnilo« nam je gospodarstvo in industrijska proizvodnja na letni ravni je upadla za več kot 20 odstotkov. Izvoz celo za več kot 22 odstotkov. Krizo rešujemo s preživetimi ekonomskimi modeli »zategovanja pasu« in doslednim kopiranjem »keynesijanske ideje«. Ideje, ki je Slovenijo ohranjala nad vodo zadnjih nekaj let. Ko nismo želeli razumeti, da imamo zastarelo proizvodnjo, nekonkurenčne proizvode, prenizko dodano vrednost, nesposobne menedžerje, ki so večino časa porabljali bodisi za privatizacijo bodisi za operativne probleme poslovanja. Le redki so sprejemali strateške odločitve. Predvsem tem zato zdaj rastejo naročila za njihove izdelke. Zdi pa se, da se ljudje ne spremenijo, dokler jih ne zadene drugi infarkt. Po prvem še vztrajajo. Vendar me resnično zanima, kako daleč je še do dna? Dno, ki ga, kot je videti, mora doseči vsaka družba, da se strezni in pobere. Tipični primeri niso tako oddaljeni: Irska, Finska, Brazilija … Ni pomembna geografska, ampak mentalna razdalja!

Danes za jutri

Sedanja slovenska socio-ekonomska pot mi ne vzbuja optimističnih občutkov. Znanje, ki je porok in gradnik inovativnosti, o čemer čivkajo že vrabci na strehi, pač ne vznikne samo. Tipičen odnos Slovencev do znanja, znanosti in raziskav je najbolj izražen s praznimi klopmi državnega zbora, ko nastopajo vrhunski znanstveniki! Znanost ni zanimiva in udarna tema, ki bi te promovirala, mi je nekoč dejala naša parlamentarka. In zato seveda ne smemo biti začudeni nad odnosom do znanosti, ki kaže tipične znake Carpe diem quam minimum credula postero ali, po domače, kaj nas briga za jutri. Nizka dodana vrednost v naših izdelkih in (ne)sposobnost konkuriranja na mednarodnih znanstvenih razpisih sta le odraza politike, ki jo izvaja država prek svojih vzvodov (TIA, ARRS, CRP). Razpisi za financiranje znanosti teh agencij so, milo rečeno, smešni. Praviloma so pred dopusti ali prazniki, kot da uradniki potrebujejo oddih, znanstveniki pa naj delajo. Birokratiziranja je toliko, da se težko znajdeš. Razpršenost financiranja kaže na miritvene signale v slogu »vsak naj dobi malo, toliko, da preživi in da mir«. Razpisi ne ločijo med temeljno in aplikativno znanostjo in zahtevajo povezovanje tam, kjer to ni mogoče. Od javnih institucij zahtevajo sofinanciranje v deležu dobljenih sredstev. Kje pa naj javne ustanove dobijo sveži tržni denar, če se ukvarjajo le z znanostjo ali izobraževanjem? Podjetja, ki bi to znanost potrebovala, pa so že davno prevzela liberalno-kapitalistične metode nižanja stroškov. In znanje ter razvoj sta v tem modelu, poleg administracije, v vrhu stroškov.

Tako tudi bela knjiga o konkurenčnosti slovenskega gospodarstva (GZS, 2008) ugotavlja, da so zaostanki Slovenije za razvitimi državami največji prav na področju tehnološkega razvoja in inovativnosti, naravnost katastrofalni pa pri prenosu tehnoloških dosežkov in inovacij v podjetja. Posledica tega je nizka rast povprečne dodane vrednosti na zaposlenega (DVZ), kar se kaže v prepočasnem prestrukturiranju podjetij. Lani je v Sloveniji znašala dobrih 35.000 evrov na zaposlenega. Hkrati pa nas je OECD večkrat opozoril, da je struktura slovenskega gospodarstva preveč zastarela ter konkurenčno in razvojno neustrezna za prehod v razvito družbo. Vrh vsega pa je tudi zaradi potratnosti in napačnih (preteklih) odločitev pomagati podjetjem, ki so bila na poti propada že v času največje gospodarske rasti, sedanji državni proračun v razsulu.

O odličnosti slovenske znanosti pa pove podatek, da so le tri slovenske RR-organizacije med tisoč na lestvici 8160 zelo uspešnih evropskih RR-organizacij v 5., 6. in 7. okvirnem programu EU (vir: www.ist-world.org): Institut Jožefa Stefana na 68., Univerza v Ljubljani na 122. in Univerza v Mariboru na 528. mestu.

Kulturni šum ozadja

Da se iz tega krča nikakor ne znamo izviti, nas uči t. i. »kulturni šum ozadja«, o katerem sem že pisal. Vpliva namreč tudi na inovativnost in predvsem sprejemljivost do novosti in sprememb. Kulturni šum ozadja je vseprisoten. Duši marsikatero idejo, željo, inovacijo … Najbolj znane merljive kazalnike, kako se »obnašajo« družbe, je pred desetletji dobro opisal Hofstede. Družbe, ki imajo nizek PDI (porazdelitev moči), imajo več Nobelovih nagrajencev per capita in za inovacije ne potrebujejo hierarhične podpore. V družbah z nizkim UAI (premagovanje negotovosti) so inovacije dobrodošle in inovatorji niso omejeni s pravili. Slovenija ima oba kazalnika visoka (PDI=71 in UAI=88). Ugotovitve glede inovativnosti držav posredno potrjujejo tudi še druge raziskave (European Innovation Scoreboard ali Competitiveness global index v Global Competitiveness Report 2008–2009).

In če želimo resnično postati inovativna družba, ki bo ustvarjala inovativne rešitve za globalni trg, moramo najprej priti do spoznanja, kaj nas »ovira«, kajti le to bo lahko rodilo željo po spremembi. Nekje sem prebral, da ko se enkrat ljudje resnično obvežejo nekaj storiti, to tudi naredijo. Na ta sindrom sedaj žal kažejo stihijski upori delavcev v industriji. Jutri, ko bo vlada zamrznila pokojnine, z uravnilovko omejila plače javnih uslužbencev – tudi tistih, ki inovirajo in ustvarjajo –, pa bo odziv še širši.

Najprej je treba odpraviti kulturni šum ozadja. A za to je potrebna sveža energija, ki priteka v sistem. Ta dodatna energija je lahko v obliki (finančnih) vzpodbud (Obama), dviga znanja ali sproščanja pozitivnih potencialov. Kajti če sistemu ne dovajamo dovolj energije ali jo celo jemljemo (nižanje plač izobraževalcem, znanstvenikom, ukinjanje financiranja raziskovalnih projektov itd.), sistem zaide v svoje naravno stanje – kaos, ki je v naravoslovju imenovan beli šum.

Priče smo torej pomembnim spremembam (resetu), ki bodo dolgoročno vplivale na socio-ekonomske spremembe tako družb kakor tudi organizacij. Vse to ustvarja nepredvidljivosti. Zato potrebujemo nove inovativne politike tudi na področju domiselne inovativne znanosti, ki so mikro in makro usmerjene, da spodbujajo inoviranje na področjih, po katerih bo globalno povpraševanje. A take politike lahko kreirajo le inovativni in kompetentni ljudje – ljudje, ki situacije, v kateri smo zdaj, niso soustvarjali. Ljudje, ki razumejo, da družba znanja ne pomeni stomilijonskih zaslužkov nogometašev pri prehodu iz enega v drugi klub, ampak stomilijonske vložke v znanost.

Moramo ustvariti razmere za sinergijo in partnersko sodelovanje vseh deležnikov v razvojno-raziskovalnem procesu (država, raziskovalci, univerza, podjetja). Preoblikovati moramo slovenske univerze v vrhunske raziskovalne institucije, kar bo vsaj v prvi fazi zahtevalo resnejša sredstva za »konkurenčno raziskovalno sofinanciranje« univerz. Vzpostaviti moramo odprt in vzpodbuden sistemski okvir za inovativno razvojno-raziskovalno dejavnost. Uvesti učinkovit mednarodno preverljiv sistem znanstvene odličnosti. Dvigniti prisotnost in kakovost inovacijske ter razvojno-raziskovalne dejavnosti v vseh fazah izobraževalnega procesa ter vanj vgraditi vzvode in modele, ki vplivajo na inovativnost že v najmlajših glavah. •