Inovacije in inovacijski prostor

»Inovacijski proces se začne z inovacijo in nadaljuje s procesom, pri katerem nova ideja sčasoma prične prinašati denar. [...] Je proces razumevanja vrednosti neke ideje v ekonomskem, tehničnem in družbenem okolju … Pomembno pa se je zavedati, da to ni linearni proces,« pravi Pierre Lionnet.

V ZDA so že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spoznali, da je inovativnost temeljni element gospodarskega in celotnega družbenega razvoja. V sredini devetdesetih let sta Nonaka in Takeuchi zasluge za gospodarski uspeh Japonske pripisala predvsem procesom ustvarjanja novega znanja, ki je nato vzpodbudilo inovacijske cikle v podjetjih. Konec devetdesetih pa je Davenport utemeljil človeški kapital zaposlenih kot sposobnosti in »know how« ljudi, kot temelj uspeha v celotnem produkcijskem procesu.

Evropa se je z lizbonsko strategijo odzvala šele po letu 1990, ko je stopnja gospodarskega in tehnološkega razvoja pričela močno zaostajati za ameriško. Leto dni pred ciljem (2010) lahko mirno rečemo, da je bila ta strategija zasnovana na predpostavkah, ki niso vključevale evropskega šuma ozadja. Temu primeren je rezultat! Tako je pri uresničevanju lizbonske strategije na primer Bolgarija na repu (indeks 3,9), vodi pa Finska (indeks 6,0). Slovenija ima podpovprečen indeks 4,58 (povprečje je 4,73). Študija The Lisbon Review 2008 kot največje pomanjkljivosti v Evropi navaja področja informacijske družbe, inovacij in raziskav ter podjetništva.

Učinkovitost in zmogljivost inovacijskih sistemov sta precej določena s stopnjo in kakovostjo povezav in medsebojnega vplivanja različnih akterjev. Že dolgo je jasno, da tradicionalni linearni model inovacij s popolnoma jasno določenimi nalogami za osnovno raziskovanje na univerzah, javnih raziskovalnih institucijah ali uporabno raziskovanje v podjetniških razvojno-raziskovalnih centrih ne ustreza več. Ta koncept je sicer vodil Evropo do kakovostnih temeljnih raziskav, skoraj popolnoma pa je zatajil pri izkoriščanju invencij tehnološkega razvoja, kar je posledično vplivalo na zagotavljanje dobička. Vendar pa ga zasledimo tudi pri pravkar objavljenih razpisih slovenskega ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

Tudi v Evropi so nekatere regije razvile konkurenčne prednosti pri specializiranih dejavnostih, na primer finančna dejavnost (London), petrokemična (Antwerpen), biofarma (regija okoli dansko-švedske meje), telekomunikacije (skandinavski bazen). Menim, da pri tem igra pomembno vlogo kultura družbe kot šuma ozadja, kar bom v nadaljevanju poskusil tudi prikazati.

Kulturno okolje in njegov vpliv na inovacije

Zaradi slovenske posebnosti pri besedi kultura se bom v nadaljevanju članka naslonil predvsem na izvirni pomen besede, ki izhaja iz latinske besede cultura in je opisana v Slovarju tujk Franceta Verbinca. Torej, kultura je način življenja pripadnikov neke družbe, to je celotno področje idej, navad, prepričanj, jezika, vzorcev vedenja, znanja, materialnih proizvodov itd., ki jih je proizvedel in oblikoval človek in ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Nikakor pa ne v ožjem smislu, ki se pri nas največkrat enači z umetnostjo.

Zanimivo je, da so prve študije na temo medkulturnih razlik nastale šele v petdesetih letih 20. stoletja. Eden od začetnikov medkulturnih raziskav je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nizozemski znanstvenik Geert Hofstede. Kot bivši zaposleni v IBM je dobil priložnost, da ugotovi, zakaj korporativno poenotena kultura IBM z več kot deset tisoč zaposlenimi v več kot 40 državah ne obrodi zaželenih rezultatov. Prišel je do izsledkov in jih strnil v najbolj poznano in uporabljano teorijo, da se države med seboj razlikujejo na podlagi petih kulturnih dimenzij: porazdelitev moči, individualizem/kolektivizem, moškost/ženskost, premagovanje negotovosti ter usmerjenost v prihodnost (kratkoročna/dolgoročna). Vsekakor »čistih« družb, tako kot pri vseh takšnih delitvah, ni, zato ima družba lahko izražene nekatere dimenzije bolj, druge manj.

Zanimivo, da na temo kulturni vplivi na inovacijske procese nisem našel prav veliko strokovne literature, vseeno pa lahko ob dodatni pomoči socioloških in psiholoških raziskav sklepam na nekatere vzorce in pravila. Cultural impacts on intellectual capital and innovation avtorjev Gudergana in Sooja je ena redkih dostopnih raziskav na to tematiko (http://marketing. byu.edu/htmlpages/ccrs/proceedings01/papers/Gudergan-Soo.doc).

Oglejmo si kratke opise kulturnih dimenzij in njihove možne vplive na inovacijske procese.

Prva kulturna dimenzija se ukvarja s porazdelitvijo moči in pomeni, do katere mere so člani kake družbe ali organizacije pripravljeni sprejeti oziroma pričakujejo neenakomerno porazdelitev moči v družbi. V teh družbah je torej pri visokem faktorju latentno prisoten primer konfliktnosti med tistimi, ki imajo moč in vpliv, in tistimi, ki ju nimajo. Na podlagi teorije socialne identitete Gudergan in Soo predlagata, da je verjetnost za prisotnost visokega socialnega kapitala pri nizkem faktorju. Ta pa je zelo pomemben pri mreženju in pretoku znanja, kar oboje skupaj lahko ugodno vpliva na inovacijske procese.

Druga opisuje povezavo med individualizmom in kolektivizmom ter pomeni, koliko je v družbi sprejemljivo, da nekdo v prvi vrsti skrbi le zase in svoje bližnje ter zanemarja družbene potrebe. Ta faktor vpliva na to, kako ljudje živijo skupaj in kakšne družbene norme so se vzpostavile. Hkrati s prej omenjenim socialnim kapitalom potrebujemo tudi odličnost (individualnost) znanstvenikov, ki jim omogoča fokusiranje na izbrani problem in njegovo reševanje.

Dimenzija moškost/ženskost pomeni razliko med spoloma v prenesenem pomenu. Pri visokem faktorju, to je moških družbah, so poudarjene naslednje lastnosti: doseganje rezultatov, sposobnost uveljavljanja, moč in družbena pomembnost kot posledica materialnih dosežkov. V ženskih družbah pa so pomembni medsebojni odnosi, skromnost in skrb za šibke. V moških družbah se inovacijski proces torej praviloma uspešneje konča v konkurenčni prednosti na trgu.

Premagovanje negotovosti pomeni, koliko si člani kake družbe ali organizacije prizadevajo, da bi se izognili negotovosti, s tem da se zanašajo na družbene norme, rituale in birokratsko prakso, s čimer zmanjšujejo nepredvidljivost dogodkov v prihodnosti. V primeru visokega faktorja vsekakor zahteva striktno določanje pravil, visoko standardizacijo postopkov in podobno. Ampak inovacijski proces zahteva fleksibilnost, kreativnost, inovacijsko učenje in ne nazadnje tudi neformalne kontakte, če želi biti uspešen.

Zadnja kulturna dimenzija opisuje družbe, ki so ali niso usmerjene v prihodnost. Pomeni, koliko so člani kake kulture pripravljeni podrediti zadovoljitev svojih potreb (materialnih, družbenih in emocionalnih) v korist skupnosti ali družbe kot celote. V ekonomski teoriji vemo, da vsak razvojno-inovacijski proces zahteva od družbe, da podredi svojo današnjo zadovoljitev potreb – preusmeritev dobička – v korist prihodnjih donosov. Torej lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da družbe z visokim faktorjem veliko bolje stimulirajo inovacijsko dejavnost in procese.

Hofstede je prek vprašalnikov opisal kulturne dimenzije nekaj več kot petdeset držav (www.geert-hofstede.com). Drži pa tudi, da vpliv kulturnega šuma ozadja na uspešnost inovacijskega procesa tvori celotno kulturno okolje in ne le teh pet dimenzij. Tako je primer dveh kultur že opisal C. P. Snow, ko govori o družboslovni in naravoslovni kulturi v sodobnih družbah. Nadalje lahko ugotovimo, da je tudi prepričanje (religiozni oz. ateistični vpliv), ki mu družba pripada, eden izmed mnogih zelo vplivnih faktorjev okolja. Žal pa je vpliv tega področja na inovacijski proces še vedno zelo neraziskan, verjetno predvsem zaradi napačno razumljene ustavno zagotovljene nedotakljivosti.

Zelo kratka zgodovina človeških izumov

Za pomoč, kako je skozi zgodovino vplival šum ozadja na inovacijsko uspešne družbe, si na hitro poglejmo nekatere izume, ki segajo v začetke človeštva. Z izumljenimi orodji in orožjem smo se počasi, a vztrajno oddaljevali od naših najbližjih sorodnikov šimpanzov, s katerimi si delimo 98 odstotkov genetske osnove. Razvili smo mogočno orodje, naše možgane, ki nam omogočajo izredno kompleksne miselne operacije. Omogočajo nam, da kot edina vrsta na planetu lahko beremo »knjigo življenja – naš genom«. Vse to pa je posledica našega raziskovalnega, inovativnega duha.

Od kamene dobe je človek inventivno ustvarjal in uporabljal materiale, ki so mu bili na razpolago. Prvi izumi so bili precej enostavni, vendar so rabili svojemu namenu – večanju človeškega vpliva na Zemlji. Med njimi lahko omenim udomačitev živali, kultivacijo rastlin, kako prižgati in obdržati ogenj, izdelavo posode za hrano, razvoj gradbeništva in drugo.

Zadnjih tri tisoč let pa človeštvo zaznamuje izredno hiter razvoj in napredek. Seveda so nanj vplivali različni procesi, od geografskega okolja, politično-verske organiziranosti do kulturnega okolja. Potem ko je razvoj dosegel visoko stopnjo v antični Grčiji in Rimu, je evropski prostor na prehodu iz starega v srednji vek doživel propad dosežene ravni znanstvenega spoznanja in vedenja. Kulturni šum tega obdobja je bil tako močan, da skoraj poldrugo tisočletje – znova okrog leta 1500; Erasmus, Machiavelli, More (www.philosophypages.com/ dy/zt.htm) – Evropa nima omembe vrednega filozofa. Zapostavljena je bila tudi inovacijska dejavnost; z izjemo mogoče inventivnosti na področju mučenja in ustrahovanja sočloveka.

Če si pogledamo še druge predele sveta, ne moremo mimo izuma papirja (nekako leta 105 našega štetja), ki je dosegel Evropo šele v osmem stoletju našega štetja. Najstarejši pisni zapiski v Egiptu na papirusu datirajo 4000 let nazaj. Nekako tristo let pred Gutenbergom, ki je leta 1450 izumil prvi evropski tiskarski stroj, je bil ta poznan na Kitajskem. Kitajci so resda smodnik začeli uporabljati dvesto let pred našim štetjem, a le za »okrasne namene«. Evropo je dosegel v 10. in 13. stoletju prek mongolskih in arabskih vdorov. Kompas so poznali že v tretjem stoletju na Kitajskem. Osemsto let pr. n. št. so Maji že uporabljali astronomijo in tako je nekako 550 let pr. n. št. nastal prvi koledar Haab'. Bili so tudi prvi na zahodni polobli, ki so razvili hieroglife …

V Evropi, natančneje v Veliki Britaniji, se je nato konec 18., na začetku 19. stoletja začela industrijska revolucija in z njo vzpon in razvoj novega proizvodno-kulturnega vzorca. Od takrat lahko rečemo, da obstaja skoraj eksponencialna rast inovativne dejavnosti v tistem delu sveta, ki se mu je uspelo tudi globalno povezati. Na žalost pa lahko ugotovimo, da vsi ne sodelujejo enakopravno v tem procesu, nekateri čedalje bolj zaostajajo in izgubljajo.

Inovacijski kazalniki

Ni pomembno, v katerem kulturnem okolju se otrok rodi, da je na začetku svojega življenja izredno inovativen in vpija znanje iz okolja. Tako je tudi izobraževalni proces odsev celotnega družbenega kulturnega okolja. Naše odločitve in nova odkritja namreč ne temeljijo na subjektivnosti, dogmah in nedokazljivih pravljicah, ampak na konkretnih povratnih informacijah in odgovorih, ki nam jih daje znanstveni proces ali metoda. Poteka po ustaljenem znanstvenem postopku, ki na koncu potrebuje testiranje v fizičnem svetu prek opazovanja in merjenja. In temu sledijo tudi različne mednarodne študije.

European Innovation Scoreboard (EIS) že vrsto let pripravlja komparativne študije inovacijske učinkovitosti v državah članicah Evropske unije in nekaterih drugih državah. Meri se na podlagi zmožnosti podjetja, da spreminja inovacijske inpute v outpute. Indikatorji so razvrščeni v pet dimenzij, od strukturnih pogojev, investicij v raziskovalno-razvojne dejavnosti, podjetništva, dodane vrednostne do intelektualne lastnine. Države so razvrščene v štiri skupine: inovativni vodje, inovativni zasledovalci, zmerni inovatorji in države, ki »lovijo korak«. Ključne ugotovitve primerjalne analize inovativnosti v letu 2008 pokažejo, da se razlika med inovativnostjo v ZDA in Japonsko na eni strani ter Evropo na drugi strani zmanjšuje, je pa še vedno pomembna. Še največja razlika se pokaže na naslednjih štirih področjih: mednarodno patentiranje, javno-zasebna povezanost, število raziskovalcev ter poslovne investicije v razvoj in raziskave.

V obdobju zadnjih štirih let (2005–2008) najdemo v študijah EIS Dansko, Finsko, Izrael, Japonsko, Nemčijo, Švedsko, Švico, Veliko Britanijo in ZDA vedno v skupini inovativnih vodij. Na drugi strani pa so Bolgarija, Grčija, Hrvaška, Latvija, Litva, Malta, Madžarska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Španija in Turčija ves čas med državami, ki »lovijo korak«. Slovenija je v tem štiriletnem obdobju v predzadnji skupini zmernih inovatorjev.

Podobne razdelitve bi lahko naredili še po različnih drugih kriterijih in študijah, ki obstajajo. Ena takih je Global Competitiveness Report 2008–2009 z indeksom »competitiveness global index« (CGI), ki med dvanajstimi dimenzijami vsebuje tudi inovacijsko (INO). Dimenzije vsebujejo 110 faktorjev, inovacijska jih ima sedem. Države, ki so v EIS v skupini inovativnih, najdemo tudi tu med prvih triindvajset od skupno 134. Kitajska s CGI (30. mesto) in osemindvajsetim mestom pri inovacijski dimenziji že uspešno prekaša Slovenijo (CGI – 42., INO – 33. mesto). Predvsem pa je izredno zanimiv podatek, da so države z visoko inovacijsko dimenzijo uvrščene visoko tudi na celotni lestvici indeksa CGI. Torej dviga konkurenčnosti brez inovacij ni!

Inovacije so biseri v mlaki

Poskusimo sedaj razložiti inovativno uspešnost držav še s stališča Hofstedejevih kulturnih dimenzij. Hiter pregled teh dimenzij nam pokaže, da je porazdelitev moči v družbi izredno pomemben in vpliven faktor. Pri družbah, ki spadajo v inovativne vodje, je v večini primerov ta nizek, z izjemo Japonske (ki pa ima visok faktor usmerjenosti v prihodnost) in delno ZDA. Pri državah, ki »lovijo korak«, je ta faktor povsod visok. Iz tega lahko sklepamo, da so družbe, ki imajo enakomerno in ne koncentrirano moč, veliko bolj inovativno uspešne.

Visok faktor individualnosti imajo tako države, ki predstavljajo inovativne vodje, kakor tiste, ki »lovijo korak«. Torej lahko sklepamo, da imamo inovativne ljudi povsod, le da ponekod pridejo do izraza, drugod pa ne.

Tudi visok faktor moškosti, ki ga imajo pretežno družbe iz skupine inovativnih vodij, potrjuje, da so te družbe uspešne na področju materializacije rezultatov inovativnosti.

Premagovanje negotovosti je lahko izraženo z visoko stopnjo birokratizacije v procesu inovacijskega procesa. To lahko poteka od dodeljevanja finančnih sredstev do samega procesa prijavljanja patentov, projektov itd. Vsekakor države v skupini, ki lovijo korak, to predpostavko zelo dobro potrjujejo.

Slovenija ima visoka faktorja za porazdelitev moči in premagovanje negotovosti ter nizka za moškost in individualizem.

Tako lahko rečemo, da so inovacije pravzaprav biseri v mlaki – vidimo jih le, če se kalna voda zbistri. V okolju, kjer prevladuje premočan šum ozadja in družbeno okolje ni bistro, inovativna dejavnost ni možna ali pa je zelo šibko izražena.

Za zaključek prepuščam vsakemu bralcu posebej, da pri sebi razmisli o šumu ozadja, ki ga nosi. Naloga verjetno ne bo znanstvena, lahko pa se izkaže kot izredno poučna – saj le spoznanje problema rodi željo po spremembi. •

Dr. Jaro Berce, Fakulteta za družbene vede